Nujno je, da duhovniki vse življenje ohranijo v sebi živo željo po svetosti in postanejo resnični evangelizatorji.
Že na začetku Skupnosti je Pierre Goursat, njen ustanovitelj, posebno skrb namenjal duhovniškim poklicem. Vedel je, kako pomembno je, da duhovniki vse življenje ohranijo v sebi živo željo po svetosti in postanejo resnični evangelizatorji. Prepričan je bil, da duhovniki ne smejo biti ločeni od ostalih ljudi. Obdajati jih morajo bratje in sestre; torej ne samo duhovniki, temveč laiki, ki so prejeli isti Božji dar in s katerimi skupaj evangelizirajo.
Duhovniki Skupnosti Emanuel delujejo v škofijah in misijonih. Številni duhovniško službo opravljajo po župnijah, nekateri poučujejo, spret drugi so poslani kot misijonarji v daljne dežele, nekaj pa jih je polno zaposlenih znotraj Skupnosti.
V Skupnosti Emanuel je danes več kot 180 duhovnikov. Prihajajo iz Francije, pa tudi iz drugih držav: Nemčije, Avstrije, Belgije, Španije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Kameruna, Demokratične republike Kongo, Slonokoščene obale, Ruande, Peruja, Brazilije, Avstralije …
Na poti k duhovništvu pa je trenutno
več kot 140 bogoslovcev.
Duhovniki Skupnosti Emanuel skupaj z
drugimi člani živijo skupni klic, ki ga
najmočneje zaznamuje izkušnja izlitja
Svetega Duha in Božje prisotnosti.
Biti hočejo pogumni oznanjevalci in
prinašalci upanja.
V duhu slavljenja, prežeti od skrivnosti
svete evharistije, napolnjeni s sočutjem
do ljudi, ki ne poznajo Božje ljubezni
… želijo biti skupaj z brati in sestrami iz
Skupnosti pristni pričevalci Božje ljubezni.
Posvečeno življenje
Nekateri člani in članice Skupnosti Emanuel v srcu prepoznavajo željo, da svoje življenje v celoti posvetijo Bogu in zato ostanejo neporočeni. Izbira Boga in življenje evangelijskih svetov pomeni vstopiti v poseben odnos s Kristusom in pričevanje, da je Bog naš končni cilj in izpolnitev. Ta odločitev pa tudi omogoča posvečenim, da so v večji meri na voljo za daljšo dnevno molitev ter za potrebe ljudi in sveta. Izročilo moškega in ženskega posvečenega življenja ne sega samo daleč v zgodovino Cerkve, temveč do samega izvora krščanskega življenja. Posvečeno življenje v Skupnosti Emanuel se tako vceplja v starodavno izročilo, ki želi posnemati Jezusa Kristusa v vrhuncu njegovega poslanstva, brezpogojnem darovanju Boga za nas.
Posvečeni bratje in sestre so zato znamenje, ki po eni strani vznemirja, ker človeka nenehno postavlja pred vprašanje Boga. Po drugi strani pa ne pušča vnemar, ker stalno izprašuje vest v vprašanju nesebičnega razdajanja soljudem.
Osebe, ki se odločijo za posvečeno življenje v skupnosti Emanuel, ostanejo laiki (z obljubo celibata za Božje kraljestvo) in nadaljujejo svojo poklicno pot, nekateri pa se dajo na razpolago za misijon v delu za raznovrstne potrebe Cerkve.
